DNS: telefonski imenik interneta

Modul 1: Kaj je DNS? · Čas branja: 6 minut

Učni cilj: Po tej lekciji boste znali s svojimi besedami razložiti, kaj počne DNS in zakaj internet brez njega ne more delovati.

Ključni pojmi: DNS, IP-naslov, domensko ime, poizvedba (lookup), zapis

Računalniki računajo s številkami, ljudje z imeni

Vsak računalnik, priključen na internet, ima naslov: IP-naslov. Gre za nekakšno telefonsko številko. Obstajata dve različici:

• IPv4, štiri številke, ločene s pikami, na primer 192.0.2.10;
• IPv6, daljši, z dvopičji, na primer 2001:db8::10.

Računalniki drug drugega najdejo samo prek teh številk. Mi ljudje si raje zapomnimo imena. example.com si zapomnite lažje kot 192.0.2.10, poleg tega se lahko številka spremeni, ne da bi se spremenilo ime. Če se spletna stran preseli na drug strežnik, dobi drugo številko. Ime pa ostane povsem enako.

Potrebno je torej nekaj, kar imena prevede v številke. To je Domain Name System, na kratko DNS.

Telefonski imenik

DNS lahko primerjate s telefonskim imenikom ali s seznamom stikov v telefonu. Iščete po imenu in dobite nazaj številko. Ko v brskalnik vtipkate example.com, se zgodi naslednje:

1. Vaš brskalnik vpraša DNS: "Kakšen je naslov example.com?"
2. DNS odgovori: "192.0.2.10."
3. Vaš brskalnik vzpostavi povezavo z 192.0.2.10 in zahteva spletno stran.

Temu iskanju pravimo poizvedba ali v angleščini lookup. Poteka bliskovito hitro: po navadi traja manj kot desetinko sekunde. Zato tega sploh ne opazite, dokler vse deluje.

Ne le za spletne strani

Primerjava s telefonskim imenikom skoraj drži, vendar DNS lahko shrani več kot eno številko za posamezno ime. Pri domenskem imenu je shranjenih več vrst podatkov, vsaka za svoj namen. Takemu podatku pravimo zapis. Nekaj primerov:

Če nekdo pošlje sporočilo na info@example.com, poštni strežnik pošiljatelja torej ne vpraša po zapisu A, temveč po zapisu MX: kje je poštni predal te domene? Spletna stran in e-pošta so lahko zato pri dveh različnih ponudnikih. To je povsem običajno: spletna stran pri enem ponudniku, pošta pri Microsoft 365 ali Google Workspace.

Vsak zapis ima vedno tri sestavine:

• ime (na primer example.com ali www.example.com);
• tip (A, AAAA, MX, TXT in še nekaj drugih);
• vrednost (odgovor).

Poleg tega je ob zapisu še številka, ki pove, kako dolgo se sme odgovor pomniti. Temu pravimo TTL. O tem govori modul 6.

Kaj DNS ni

Nekaj nesporazumov je pogostih:

• DNS ne shranjuje spletnih strani. Pove le, kje se spletna stran nahaja. Datoteke Vaše strani so na spletnem strežniku, ne v DNS.
• DNS ne shranjuje e-pošte. Pove le, pri katerem strežniku mora biti pošta dostavljena.
• DNS ne pozna strani. example.com/contact ne morete vnesti v DNS. DNS pozna samo imena. Kaj pride za prvo poševnico, ureja spletni strežnik (lekcija 3.4).
• DNS ni dokazilo o lastništvu. Kdo je imetnik domenskega imena, je zapisano pri registru, ne v DNS (lekcija 1.3).

Svetovni, porazdeljeni telefonski imenik

Ne obstaja en velik računalnik z vsemi imeni interneta. To nikoli ne bi delovalo: obstaja na stotine milijonov domenskih imen in vsako sekundo je postavljenih ogromno vprašanj. DNS je zato porazdeljen. Vsak udeleženec upravlja le svoj del:

• upravljavec .com (podjetje Verisign) ve, kateri strežniki vodijo telefonski imenik za example.com; za domeno .si je to Register.si, ki ga upravlja Arnes (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije);
• ti strežniki poznajo zapise za example.com sami.

Kako poizvedba prek teh delov pride do pravega odgovora, boste videli v lekciji 1.4. Porazdeljenost pojasni tudi nekaj, kar marsikoga preseneti: ko spremenite zapis, tega ne vidijo vsi hkrati. Mnogi računalniki na poti si odgovor zapomnijo za nekaj časa (tako imenovani predpomnilnik). O tem govorita lekciji 6.1 in 6.2.

Zakaj to morate vedeti kot imetnik domene

Dokler vse deluje, Vam DNS ni treba spremljati. Vendar se z njim srečate takoj, ko:

• se Vaša spletna stran ali e-pošta preseli k drugemu ponudniku;
• Vas storitev, kot je Google, Microsoft, platforma za spletno trgovino ali služba za e-novice, prosi: "dodajte ta zapis v svoj DNS";
• Vaša pošta konča v neželeni pošti in nekdo reče, da imate napačno nastavljene SPF, DKIM ali DMARC;
• Vaša spletna stran po spremembi deluje "pri enem da, pri drugem ne".

Majhna napaka v DNS lahko podre Vašo spletno stran ali e-pošto. Zato se splača razumeti, kaj delate. Ta tečaj Vam pri tem pomaga, korak za korakom.

Povzetek

• Računalniki se najdejo prek IP-naslovov (IPv4, na primer 192.0.2.10, IPv6, na primer 2001:db8::10); ljudje uporabljajo imena.
• DNS prevede imena v podatke, kot so IP-naslovi in poštni strežnik domene.
• Vsak podatek je zapis z imenom, tipom in vrednostjo.
• DNS ne shranjuje spletnih strani ali pošte in ne pozna strani: le kaže pot.
• DNS je porazdeljen med zelo veliko strežnikov, odgovori pa se nekaj časa pomnijo (predpomnilnik).

Kviz

Naloga

Naloga Z1.1: Naslov sidn.nl. Poiščite IPv4-naslov (zapis A) in, če obstaja, IPv6-naslov (zapis AAAA) za sidn.nl (spletna stran SIDN, registra za .nl na Nizozemskem). Uporabite naše orodje za iskanje IP-naslova (https://www.weboke.si/iskanje-ip), drugo spletno orodje za DNS poizvedbe ali, če to že znate, ukaz nslookup sidn.nl v ukaznem oknu. Vnesite naslove, ki jih najdete.

Za nadaljnje branje

Ti članki opisujejo korake v nadzornih ploščah WebOké. Pri drugih ponudnikih deluje podobno.

• Priročnik DirectAdmin 5.1: Kaj je DNS in kdaj ga spremenite?
• Zgodovina domenskega imena